Kropa

Kropa je vas, ki je zvenela. Stoletja je bilo v ozki soteski potoka Kroparica slišati le kladiva: v dveh velikih vigenjcih — kovačijah z vodnimi kolesi — in desetinah domačih ognjišč so kroparski kovači iz jelovškega železa kovali žeblje več kot sto vrst, od drobnih čevljarskih do orjaških ladijskih. Kroparski žeblji so držali skupaj beneške galeje, ostrešja evropskih katedral in tračnice prvih železnic — pravili so, da ni ladje na Jadranu brez kroparskega žeblja.

Delo je bilo neusmiljeno: ob ognjiščih so od zore do noči stali celi rodovi, tudi otroci, in legenda pravi, da so kroparske matere dojenčke zibale kar z nihanjem meha. Ko je industrija žeblje pocenila, se Kropa ni vdala — kovači so preusmerili spretnost v umetno kovaštvo in kroparske mojstrovine danes krasijo Prešernov spomenik v Ljubljani, luksuzne vile in cerkvena vrata po Evropi.

Danes si v Kovaškem muzeju ogledate celotno zgodbo, v ohranjenem vigenjcu Vice pa ob prireditvah še vedno zagori ogenj in kladivo udari po nakovalu — zvok, ki je Kropo definiral pol tisočletja. Vas je zaščitena kot kulturni spomenik in velja za enega najbolj avtentičnih kotičkov Gorenjske.